Najzgodnejše zakovice so bile majhne zatiče iz lesa ali kosti; prvi primerki deformirane kovine verjetno predstavljajo prednike zakovic, ki jih poznamo danes. Nedvomno predstavljajo najstarejšo metodo spajanja kovin, ki jo pozna človeštvo in sega vse do začetne uporabe tempranih kovin. Na primer, v bronasti dobi so Egipčani uporabljali zakovice, da so skupaj pritrdili šest lesenih segmentov, ki so tvorili platišča koles z naperami; podobno so Grki po uspešnem vlivanju velikih bronastih kipov uporabili zakovice za spajanje različnih komponent.
Leta 1916, ko je HV White iz British Aircraft Company prvič patentiral »slepo zakovico«-sponko, ki jo je mogoče namestiti samo z ene strani-, je le malokdo lahko pričakoval, kako široko bo ta vrsta zakovice sčasoma uporabljena. Od vesoljskega inženiringa do pisarniških strojev, elektronskih izdelkov in športne opreme je slepa zakovica verjetno postala učinkovita in robustna metoda mehanskega pritrjevanja. Čeprav natančen datum izuma votle zakovice-ki je bil prvotno razvit za uporabo v vpregi-ostaja nejasen, je bila sama konjska vprega izumljena nekje med 9. in 10. stoletjem našega štetja. Podobno kot pribita podkev je tudi zakovičena konjska oprava pomagala osvoboditi delavce težkega fizičnega dela; Poleg tega so zakovice spodbudile številne druge pomembne izume, kot so železne klešče, ki so jih uporabljali kovinarji, in škarje za striženje ovac.
